Šola za sužnje

Šola za sužnje

Ne morem opisati občutka, kako zelo se že veselim meseca aprila, ko moj studio ponovno odpira vrata šoli za sužnje, tokrat tretji generaciji. Tokrat malo drugače. Šola je namenjena za vse bodoče sužnje, ki jih bodo na šolanje poslali njihovi gospodarji ali gospodarice. Sprva sem bila mnenja, da glede na svoja načela in na sam pogled na dominacijo tega dejansko ne zmorem, po prepričevanju bodočih gospodarjev, pa sem mnenje spremenila. 

Iz danes na jutri ne gre nič in tudi nobena juha se ne poje povsem vrela, zato so me prepričali argumenti o strpnosti, doslednosti in resnosti. Ko sem na to vezala spoznanje, da gospodarje bodočih sužnjev poznam že lep čas in da imamo razen manjših odtenkov povsem isti pogled na dominacijo, sem prošnjo po tovrstni obliki šolanja, sprejela.lokal2 025

Morda sem s to svojo odločitvijo res postala samo varovalka med gospodarji in sužnji, preden se eni in drugi izkažejo kot resni in odgovorni. Pa naj bo. Uresničila bom želje in interese tako enih, kot tudi drugih.

Kot veste vsi, ne maram norega logističnega usklajevanja in nakladanja brez meja, zato sem vesela, da mi bo pri organizaciji posameznih sklopov šolanja pomagal team, ki tako uspešno organizira in pripravlja dogodke pri Hardparty.si.

Pri izbiri kandidatov za šolanje nimam prav nobenega vpliva, to je stvar dogovarjanja med gospodarji in bodočimi sužnji. Naj sami naredijo osebno selekcijo v morju neresnosti in lažnih obljub. Naj bodo sito, ki bo k meni pripeljalo najbolj iskrene, s čistim namenom in seveda takšne, ki se ne bojijo teka na dolge proge.

Moja zgodba kar se odnosa do dominacije tiče ostaja vedno ista in jo mnogi že poznate. Prepustiti se in zaupati. Samo to. Besede “NE” tokrat ne bo na repertoarju.

Ker so tokrat zahteve bodočih gospodarjev vezane predvsem na šolanje spolnih sužnjev mora biti vsem jasno, da na šolanju nekdo, ki je striktno hetero, nima kaj iskati in da ga bom ujela na laži že ob prvi učni uri. Laži pa sovražim. Nočem kompliciranja v svojem studiu, niti ga ne dovolim. Ostalih bistvenih ovir ne vidim.

Veselim se trenutka, ko bom nekaterim odprla vrata v drugačen svet. In drugim obljubila, da bo skozi njih stopil nekdo, ki je zares pripravljen s ponosom izreči, da je suženj. Tak, ki se zaveda, kaj je njegova naloga in na kakšen način naj jo opravlja in s tem služi svojim gospodarjem.

Moja subica

Moja subica

Moje vodilo skozi življenje je sila preprosto. Vem kakšne ljudi si želim v svoji bližini in s katerimi se igram. Zato sem nagrajena. Z najboljšimi. Takšni prihajajo v moj svet in vesela sem jih. Ostali naj ostanejo zunaj mojih začrtanih meja, ker trošijo mojo energijo v prazno, me delajo nesproščeno in takšna nikoli nočem začeti in izpeljati seanse do konca. Ženske so v mojem studiu po številčnosti že skoraj enakopravne moškim in igrala sem se z že zares lepimi in atraktivnimi damicami, ampak moja Maja je enostavno čisti nad standard. Popolna v vseh pogledih. Zaupljiva in vodljiva. Mirna na eni in vulkan na drugi strani. Pohotna in vedno potrebna. Take imam najraje.

Med prvo seanso z njo se mi je v glavo prikradla misel, ki sem jo že kar malce pogrešala. Da si jo vzamem, da se poigram z njo, ker si jo zares želim. Ker bi zanjo in za njene popolne užitke uporabila še tiste najbolj skrite adute, ki že nekaj časa počivajo skriti na varnem. Ta trenutek zagotovo še pride. Kaj hitro mi je postalo jasno, da potrebuje dvojne seanse, da moškega enostavno na seansi mora čutiti, ampak še sanjalo se mi ni, da si ženska lahko vzame tipa na tak način, pa sem videla in izkusila že vse. No, vsaj mislila sem. Iz popolnoma ubogljive subice, ki je dejansko pripravljena na moj ukaz narediti vse, se prelevi v vulkan strasti, ki v trenutku tistega, ki si domišlja, kako si jo bo vzel, pogoltne. Celega. In ko jo spustim z verige, mi je pravzaprav vseeno, na kakšen način iztisne iz soigralca zadnjo kapljico… to je moja nagrada za njo. Ker si jo zasluži. Ker je najboljša. In najlepša. Ker je samo moja.

Najljubša poza

Najljubša poza

Ne vem zakaj, je potrebno moške prepričevati, kaj vse so glede občutkov ob obdelavi njihove luknjice zamudili. Če tega seveda še niso poizkusili. Nekatere je strah, spet drugi se to bojijo priznati. Meni je itak najbolj važno, da se mi prepustijo in mi zaupajo. Pa naj bo to prvič ali pa če to igro prakticirajo že dalj časa. Rada jih čutim in pri vseh prejšnjih pozah nisem nikoli v svoji glavi uspela zgraditi nekega univerzalnega občutka, če sem jih v dani pozi dovolj odprla. V glavi sem že dolgo vedela kakšno igračo je potrebno imeti v studiu, a nikakor nismo našli časa, sem pač zaposlena. Redko koga spustim v studio, no končno je napočil čas, ko smo se odločili uporabiti tudi klasično orodje in ne zgolj pripomočkov za dominacijo… Sergej je moja stalna stranka, točen kot švicarska ura, take imam itak najraje, pravzaprav samo take… Hitro vse montira kot želim, igrača zgleda prav sexy in zadovoljna sem… Sergej se opraviči, če mi je vzel preveč časa in začne pospravljati orodje. Naslonim se na steno in ga gledam. Takoj mu je vse jasno… “Moram pod tuš, kajne? Očitno bom prvi.” Prikimam. Nekatere stvari so tako preproste, če si ljudje zaupajo in so že uigrani. Prav zato ne delam industrijskih polurnih seans. Povabim ga v studio, ker vem, kako rad ima bič mu ga naklonim… čutim njegovo hvaležnost, ker ni zgolj poskusni zajček ampak prepozna, da mu bom podarila seanso v celoti… prideva do varnostne besede, preneham in ga odvežem. Spogledava se in samo z očmi mu nakažem, kje mu je mesto. Kot na sliki… Popolna poza, roke za glavo, noge dvignjene na ustrezno višino, kolena potegnjena nazaj… Spoznam, da je to tisto, kar sem si želela, da v tej pozi prodrem v tistega, ki mi je na klopi na voljo, kakor si najbolj želim. Vzela sem si ga, nič kaj nežno… kakršna tudi znam biti, uživala sem, ker mi je bil ves čas na voljo točno tako kot sem želela. Nikamor se ni premaknil, bil je samo moj. In meni na voljo. Za svoj užitek. Kako preprosto je vse skupaj.

Obisk na domu

Obisk na domu

Vedno sem vesela povabila na dom, čeprav je z njim povezanih cela vrsta logističnih in organizacijskih podrobnosti, ki pa nam jih nekako vedno uspe rešiti. Nekateri pač cenijo intimo svojega prostora, počutijo se bolj varne in sproščene. Imela sem res težek dan, bilo je že pozno in odločila sem se… Dovolj za danes! Pa zazvoni telefon in zgodba noči se tu pravzaprav začne. Obisk na domu. Pravzaprav v hotelu, dopustnika pač. Par. Na vse, kar sem povedala in se branila seanse, sta imela argument. Pro in kontra. Kapituliram. Pogledam po studiu, kaj bom glede na želje vzela s sabo in pokličem svojo varnostno službo, ki me spremlja na terenu… Čez dvajset minut sedim v Tomaževem avtu…športnih avtomobilov ne maram, me že na parkingu vse boli, no tokrat sem vedela, da bova hitrost potrebovala…Rabac. Hotel Casa. Hitro… Pogleda me in dvigne obrvi, jasno mi je bilo, kaj hoče povedati, tega sem ob tej uri sposobna samo jaz… Zaspim, zbudim se na meji in nato šele na parkirišču pred hotelom. “Samo bolnik lahko spi ob meni v tem avtu, ” mi reče, ko prispeva. Hotel sem poznala že od prej, sedim in čakam v avtu, Tomaž preveri situacijo. Po nekaj minutah se vrne, rahel nasmeh zaznam na njegovem obrazu. “Vse ok, pojdi uživat, tole bi znalo biti zelo zanimivo.” Rada imam fante, ki ne pametujejo v prazno, dovolj mi je bila informacija, da je vse ok, ostalo vedno ocenim sama. Soba tri, takoj pri vhodu, potrkam, vrata se odprejo, vstopim… IMG_0837Aha, znalo bi biti zanimivo, takoj mi je bilo vse jasno, dva moška, par… V trenutku je bilo, kot da se poznamo že vrsto let, kramljamo o tem kaj se bomo igrali, dominanten pove, da je bil zadnje dni nemogoč, da hoče kazen, da si jo zasluži… Ampak kaj, ko je bil njegov partner poosebljena nežnost… takoj začnem razmišljati, kako naj v njem prižgem ogenj… Na postelji, kjer je dotični sedel odprem torbo z svojimi rekviziti, ki jih običajno potrebujem na seansah… čakam na tisto, kar mi vedno pove vse o željah posameznika… pogled se mu ustavi na ročaju biča, ki je štrlel iz torbe… Zadetek! Na moj ukaz sleče dominantnega, potrebnega kazni. To stori tako pozorno in nežno, da začnem razmišljati, na katerem tečaju se tega moški naučijo. Zveževa ga na postelji, uporabim stari trik iz psihiatrične bolnice… “Zdaj je tvoj, vzemi si ga. Oba veva kaj boš vzel iz torbe. Mene sploh ne potrebuješ, daj vse iz sebe.” Počasi seže v torbo, roka se ustavi na ročaju biča, gleda me v oči, samo narahlo prikimam…izvleče bič, me spet pogleda. Pokimam. Počutim se kot provokator. Vrhunski. Saj v takih primerih je to potrebno. “Zdaj si sam, opravi, glej da bo dobro.” Začudeno me pogleda, sama iz klubske mizice vzamem kozarec s pijačo in grem na balkon. Zaprem vrata za sabo. Kar bo, pa bo. Ali vse ali pa prav nič. Jasno mi je bilo, da nisem bila pripeljana tako daleč kot rabelj, ampak kot detonator… Nekaj časa je bilo vse tiho, sama pri sebi vem, da je to dober znak, preudarno… potem zaslišim zvok biča, nedolžen udarec, erotika, božanje… pa še in še… ojoj… ti moški… no predigre je bilo očitno konec, nekdo je prišel na okus, takšni so najhujši… priprem vrata in gledam… Zdaj je šlo zares, bolelo je, udarci pa so prihajali in prihajali. Razmišljam, komu moram pravzaprav ugoditi. Naj še malo uživata. Spijem pijačo do konca. Diham svež morski zrak. Mater imam dobro službo. Popolno.

Vstopim v sobo. Preprečim naslednji udarec. “Dovolj bo, zdaj se bom še sama igrala z vama, z obema.” In sem jih popeljala še na pot dvojne dominacije, brez mej in tabujev, s pridihom erotike in bizarnosti. Uživala sta, oba, pozabila sta na svoji običajni vlogi, bila sta eno… Misija Rabac opravljena, soba številka tri pa je po mojem vendarle doživela nekaj novega…

 

 

 

V čast mi je bilo …

V čast mi je bilo …

O dopisovanju v nedogled sem v enem izmed mojih prejšnjih blogov že pisala. Nikoli sama točno ne vem, zakaj nekatere stike ohranjam, spet druge pa prekinem, ko smatram, da ne vodijo nikamor. Tokrat pa je šlo dopisovanje v nedogled, sama nisem vedela, kaj me žene, da razlagam vedno in isto stvar do onemoglosti. Nekaj pač me je držalo pri dialogu. Ko sva z mojim sogovornikom dorekla v bistvu vse podrobnosti srečanja, je prišlo presenečenje. Poslal mi je sliko in me vprašal, če me določene stvari motijo. Nikoli ne odpiram fotografij, ki mi jih pošiljate. Zakaj sem tokrat naredila izjemo, res ne vem. Odprem sliko. Skozi glavo so mi nemudoma šinile misli, kaj mu naj napišem… v istem trenutku, še pod vtisom videnega… Ne bom med zasebnimi sporočili iskala, kaj točno sem napisala, nekaj v stilu, da si jemljem v čast, da je za seanso izbral prav mene… Na dogovorjen dan prejmem sporočilo… sem na poti… točen kot švicarska ura se javi ob dogovorjeni uri…  Pozanimam se: “A si na vozičku, potrebuješ pomoč, ti lahko povem, kje je dvigalo?” Sledi prijazen odgovor: “Ne skrbi, vse bom zmogel sam”, ti mi samo povej, “kako te naj najdem?” Našel me je in tu je moja zgodba za vas končana. Ne bom uporabljala besede invalid, ker po najini seansi ta beseda več zame ne obstaja. Je samo volja. In želja… spoznati nekaj novega. Doživeti še nedoživeto. Ko dežni naliv, kot je bil tega dne, ni ovira, ko so kilometri in zastoji na cesti brezpredmetni, ko sploh ni važno, da nimaš nog.

Dragi moj, lepo mi je bilo s tabo, nekaj novega tudi zame… življenjska energija, ki sem jo čutila ob tebi pa je bila prav neverjetna. Vedno sama pri sebi vem, da sem v seanso dala celo sebe, da sem se maximalno potrudila in zato … za mnenja mi ni mar. Tvoje mnenje pa sem čakala. Priznam. In vesela sem, ko sem prebrala napisano. Da spet prideš. Kmalu. RESPECT

Ne ga “šparat” …

Ne ga “šparat” …

Kvalitetno se poigrati s parom ni enostavno, sploh če želim krmariti med željami njega in nje. Kot je bilo mogoče razbrati že iz mojih predhodnih blogov, pa se skupnim prihodom, ki jih navdahnejo zgolj želje enega izmed njiju, želim izogniti, če je to le mogoče.Tantra-Fire-1024x720

Naslov tokratnega bloga marsikateremu ne pove nič, vem, namenjen je prav posebnemu paru v mojem srcu… njun odnos je tako poseben in pristen, da kaj takega v svojem življenju še nisem videla. Pa sem mislila, da sem videla že vse… dokler nisem spoznala tega para. Zaslužita si posebne stvari, zaslužita si jih doživeti prva… vsaj v Sloveniji in na moj način… Meditacijska dominacija…. Kaj je to čudo? in kam ju bom odpeljala? Niti ni važno… dovolila bom, da mi za svoj užitek in naslado vzameta tisto, kar imam najraje. Mojo energijo. Ki jo trošim za tiste, ki si to zares zaslužijo.

Vidva prijatelja moja sta tega vsekakor vredna. Vem, da prebirata moje bloge. Pripravita se, na prav posebno potovanje… in šele potem je na vrsti vajin dopust…

Ko ne neham…


Ko ne neham…

Verjamem, da je za mnogo stvari v življenju potrebno pridobiti ustrezne informacije, da se lažje odločimo, kaj in kako bomo določene stvari počeli. Nekako pa večkrat dobivam občutek, da si veliko fantov niti ne upa k meni na seanso, da jim je že pogovor po telefonu nekakšna seansa. No, tega pač ne počnem. Najbolj so mi smešna vprašanja o številu izlivov, čeprav vemo vsi, da pri dominaciji to ni primarna stvar. Razen pri meni… seveda, rada pripeljem vsakega na takšen ali drugačen način do srečnega konca. In potem z veseljem opazujem odziv, ko skoraj nikomur ni jasno, da je lahko na dominaciji, ki nima prav nič skupnega s klasiko, doživel orgazem na tako silovit način. Na tovrstna vprašanja po navadi odgovorim, da zaradi mene lahko vsak konča tudi osemkrat, če le lahko. Ne vem kje, sem dobila to številko.

Alex me je utrujal v nedogled, razdražil me je in kljub temu, da sem po telefonskem pogovoru imela občutek, kako sem opravila še eno volontersko delo na vroči liniji v prazno, me je že čez dobre pol ure presenetil s sporočilom, da potrjuje svoj termin. Presenečena! Res je prišel. Lepo sva se igrala, bil je odziven in pozitiven. Skozi seanso vedno dobim občutek komu je tovrstna igra povsem nova in kdo samo laže o dejstvu, da še nikoli ni bil na dominaciji. Sem pa ves čas zaznavala njegovo željo po orgazmu, bil je napet, kot tisti, ki jim ne dovolim končati prej kot ocenim sama. Pa dajva… Ukažem mu naj se uleže na klop. Večkrat je prav komično, kako se ob vseh pripomočkih za vezanje še vedno rada vračam k osnovam. Lepilni trak dela čudeže, ko želim biti prepričana, kako nekdo ne sme imeti niti centimeter maneverskega prostora, se vedno zatečem k njemu… Patex je zakon. Najprej povijem noge ob gležnjih, pa pod boki in čez trebuh, še roke in okrog vrtu. Sodobna nepremična in nebogljena mumija.

Klopca 006

Sedem nanj, na trebuh, udobno mi je na tej človeški preprogi, ki samo čaka, da se zgodi neizogibno. Čeprav mu obračam hrbet, čutim, kako opazuje, kdaj se bom stegnila proti njegovemu nabreklemu kurcu in ga prijela v roko. Vem, da si je delal utvare in je pričakoval še kaj več. Pozabi. V studiu je bila popolna tišina, slišala sem kako diha. Skoraj šepetaje ga vprašam: “Kolikokrat hočeš zares končati? Pa pazi, kaj boš spravil iz sebe, ko začnem… ne bom nehala!” Nisem pričakovala odgovora, niti ga nisem želela slišati. Prvi scenarij v moji glavi je bil začeti nežno in počasi, navsezadnje je bil med samo dominacijo vzoren, ampak kaj ko se meni tam zgoraj plete marsikaj… Že po prvem prijemu sem čutila,da bo vse skupaj grdo. Zgubil je oblast nad sabo, nekaj trenutkov sem se še ukvarjala z mislijo ali sploh uspe dihati, potem je film počil. Od vsega prej je bil napaljen in pripravljen na konec že lep čas in prvič mu je prišlo po nekaj sekundah. Lepo mi je, kadar zavoljo mojega dela končajo tako hitro… samo za trenutek sem stisnila glavico in slišala pravzaprav sočasen izdih in ponoven vdih… hmmm, morda je pričakoval krajši odmor… Pa ga ni dočakal, podrkala sem mu ga s tako silo in tako grobo, da sem se kasneje čudila sama sebi. Nekaj je hotel izdaviti in poskušal povedati, medtem ko je hlastal za zrakom, sama pa sem bila v drugem filmu. “Pa imej več orgazmov, saj si prosil zanje.” Končno sem slišala, da prosi, naj neham in da ima dovolj. Ko nekaj začnem tudi končam, nikoli se ne pustim motiti. “Skoncentriraj se, vse je v glavi… hočem, da ti še enkrat špricne in to fejst.” Končal je kot bogovi. Priden. Igrala sem se s spermo po njegovi glavici in poslušala dihanje, ki ga ni bilo konca. Počasi sem zlezla z njega, pogled je povedal vse. Dobro je bilo. S škarjami sem prerezala lepilni trak. Namenila sem mu nasmeh in vprašanje, ki ga vsem. “A si ok?” Za trenutek je zaprl oči in samo narahlo prikimal. “Hvala Gospodarica!” in prosil čisto potiho, “Ali lahko še malo ležim tukaj na klopi?” Prikimala sem in zapustila studio, počival je še kar nekaj časa. Saj si je zaslužil.

 

 

Visoke petke


Visoke petke

Pri visokih petkah sama govorim o osnovni opremi Domine, drugim je to fetiš. Močan fetiš in prav zato mi je največje zadovoljstvo, ko vidim vzburjenost mojih fantov ob pogledu na visoke petke, ki jim kar ni videti konca. Vprašanja po telefonu… v stilu ali bom lahko imela obute škornje, kot jih recimo lahko vidijo v moji objavljeni galeriji, so mi zato povsem nesmiselna, saj si dejansko ne znam predstavljati seanse, brez da sama stojim “nadstropje” višje. Prav tako bi imela občutek, da sem gosta na seansi oropala za vznemirljivo doživetje, ki ga porajajo visoke petke.

Seanso so divje in razgibane, dogaja se vse mogoče in večkrat čutim, da je marsikdo presenečen, kako sem na teh visokih in tankih petkah tako stabilna. A pozabljajo, da mi prav one dajejo moč in samozavest, predstavljajo orodje in orožje, mobilno mučilno napravo in nepresahljiv vir užitka.

Zvok, ki ga mojSubica 002e visoke petke puščajo po studiu, daje seansi čar brez primere, dovolijo locirati sužnju mojo pozicijo, saj najraje vodim seanso po principu, ko sužnju zavežem oči… ko se oddaljujem od njih vedo, da lahko vsaj malo zadihajo, in… ko se jim približujem, je to signal, da se vse spet začenja znova in zares. Da bo glede na predhodno podane želje bolelo še bolj ali pa da bo prijetno in seksi… tega si tisti, ki še niso bili na dominaciji, ne morejo niti predstavljati.

Najraje pa moje visoke petke uporabim, ko se igram z bradavičkami… kombinacija grobo in samo na dotik mi je resnično top. Tovrstna igra mnoge pripelje do kasnejšega orgazma, ki ga največkrat ne pričakujejo. Predigra. S petkami. Potrebno je poskusiti. Dovoliti. In se prepustiti. In po zaključeni seansi dominacije… je ob spuščanju v spodnje nadstropje mojega ljubljanskega studia po navadi tako, da je “nekdo” zelo presenečen. Prvič, zato ker večina po preživetem v zgornjem nadstropju še ne dojema vsega, kar se je zgodilo in drugič, ker me visoke petke prav nič ne ovirajo pri hoji po stopnicah, čeprav jim včasih ni videti konca…

 

 

Okovi…


Okovi…

Ko se igram z nekom iz tedna v teden je vse skupaj sila enostavno, odnos in zaupanje rasteta iz seanso v seanso in gre pri odkrivanju novih meja samo za nadgradnjo že doživetega. Padajo skupne meje, ki jih v začetku vsi, ki se igramo tovrstne dominantne igrice zaznavamo. Res je, da sama ne poznam omejitev, veriga 376res pa je tudi, da zaznam dvom ali strah pri mojih sužnjih. Takrat se vedno spomnim, da ne vsiljujem tempa, saj to ni moj stil in način dela.

Zvezati nekoga zame še vedno pomeni fascinanten trenutek… mislim zares zvezati, mu odvzeti trenutno svobodo in v časovnih okvirih, ko igra poteka zagospodariti nad njim. Ne gre zgolj za tehnično izvedbo, kako nadeti okove, temveč za spoznanje, da se ti nekdo popolnoma preda in podredi. Gre za zaupanje in hkrati odgovornost, ki mi je dana. Ko nekoga, ki me obišče prvič, zvežem, vedno skušam vzpostaviti pristen kontakt, ki obema pove, kaj se pravzaprav dogaja. Sama razberem… “upam, da me na koncu zares tudi odvežeš…”.
Kaj razberejo iz mojega pogleda, res ne vem…, glede na to, da pa mi vsi dovolijo voditi igro tudi, ko so zgolj in samo statisti, si mislim… Zaupanje…

Ko se dominacija začne na plaži

Ko se dominacija začne na plaži

Pretekli vikend sem skupaj s prijatelji skušala ujeti nekaj sončnih žarkov na naši obali. Takšna vikend druženja so vedno prijetna. Sončna svetloba, ki je zavoljo dela, večkrat nisem deležna, pa me spet napolni z energijo. Sproščene debate na plaži so v šali večkrat povezane z mojim delom. Tisti, ki me poznajo tako kot sem, vedo o meni vse in prav je tako. Ena izmed večkrat izrečenih fraz je… “če ne boš priden, te pošljem h Gaji…”. Scenarij se je odvijal podobno tudi tokrat, tema pa strap-on akcija. O strapu bi sama lahko pisala romane. Sem ena izmed tistih, ki ves čas trdi, da moški sploh ne vedo kaj zamujajo, če tovrstne prakse še niso poskusili. Ne gre za kazen, temveč popoln užitek, ki gre večkrat mimo tistih, ki niso v stanju eksperimentirati. Ali vsaj poskusiti. Ker sem omenila, da tokrat prav zares nimam s sabo nobenih tovrstnih igračk, se je soprog prijateljice počutil varnega, “škoda, pa sem ravno tokrat želel poskusiti.” Očitno je vse naštudiral, ob sončnem zahodu, ki se je počasi napovedoval na obzorju je bilo jasno, da do prvega sex shopa več ne bo mogoče priti… “Ti to resno?”, ga vprašam in pogumnež odgovori, “seveda, bova pač drugič.”

Moj tip me pozna v dno duše in kadar se zaveda, kaj se pripravlja, ima nekaj prav smešnih kretenj, ki me večkrat spravljajo v smeh. Tako mi ne more nič prikriti, na drugi strani pa sem včasih kar besna, saj mu nič ne uspem skriti sama. Prekriža noge na ležalki, si počasi prižge cigareto… ne vem kaj mu naj obljubim, da bo prenehal s to razvado… in pogleda prijatelja, “tole si zastavil malo tvegano.” Vstanem in se začnem oblačiti, presenetim vse, razen njega seveda. Zanima me, “do kdaj je odprt Spar? ” Dobim ugoden odgovor, “do devetih.” Vesela sem… “Prav, grem nakupit igračke za seanso … midva se bova igrala in onadva bosta pripravila večerjo. Moj pogoj je, da lahko snemam in fotografiram in to objavim.” banana 001Vsi so razumeli vse, samo enemu nekako ni bilo več do smeha. Ugovarjal ni nihče, saj vsi vedo, da to pri meni itak nima smisla. Ko sem odhajala, sem za svojim hrbtom slišala smeh prijateljeve soproge, ki mi je kar šepetal na uho, kako ji je fino, ko se je nekdo pravkar ujel v past. Med vožnjo v trgovino v glavi naredim osnovni spisek… hrenovka mala, pa večja… kranjska klobasa, banane, kakšna kumara ali bučka… full mi je bilo dobro… Ne maram gneče ob sobotah, ko vsi nakupujejo kot da bo naslednji dan konec sveta. Hitro opravim vse potrebno in šibam nazaj v apartma. Tista, ki sta bila določena za pripravo večerje, se veselo vrtita v kuhinji, Erik pa malo zamišljeno sedi za mizo na terasi in pije pivo… Usedem se za mizo in se mu smehljam… sem že v svojem filmu… vprašam ga, “a veš kaj večkrat vprašajo moji fantje, ko me čakajo za seanso?”
“Ne,” odvrne.
Če imajo še čas za kavo. Ampak sama jim odgovorim, da naj spijejo raje dva Jacka.
“Glej, sem malo tuhtal, saj lahko tudi drugič…”
“Ne, na plaži sva začela in v spalnici bova končala. Greva.”
Pogled ob vstopu v spalnico še dolgo ne bom pozabila. Ne dolgo, nikoli. “Saj nisi resna, tole mi že ne boš porivala v rit.”
“Seveda bom in ti boš užival. Bodi srečen, da te ne bom zvezala… takrat sem pasja, danes bom samo zelo močno kooperativna.”
Kaj se je dogajalo kasneje, govorijo slike v galeriji in video posnetek ki si ga lahko  prav tako lahko ogledate. Prehod iz faze nelagodja in strahu v popolni užitek in naslado so zame Sveta stvar. Občutek, ko nekoga prepelješ čez mejo, ki si jo je sam po nepotrebnem začrtal v glavi, je resnično nepopisen. To se zgodi takrat, ko se dvignejo žaluzije, ki so bile zastrte in so že vrsto let preprečevale vstop nove skrivnostne in nepoznane energije. Prepustil se mi je, čutila sem kako njegovo telo drhti in kako se odziva na vsak moj najnežnejši dražljaj. Roka mu je med igranjem ves čas uhajala h kurcu in želel si ga je drkati…. končati. Sama tega nikoli ne dovolim, sama odločam, kdaj je čas za konec…
“Ne, ne dovolim…”
“Prosim… lepo prosim…”
Prišel je njegov čas… ob banani.. končal je prav neverjetno, prostor je polnilo samo njegovo dihanje in hlipanje… sedla sem na rob postelje in ga uščipnila za bradavico… zaprl je oči… “Tam zunaj imaš krasno ženo, igraj se z njo in pozabi na misijonarca, to počnejo vsi…”