Month: September 2016

Moja subica

Moja subica

Moje vodilo skozi življenje je sila preprosto. Vem kakšne ljudi si želim v svoji bližini in s katerimi se igram. Zato sem nagrajena. Z najboljšimi. Takšni prihajajo v moj svet in vesela sem jih. Ostali naj ostanejo zunaj mojih začrtanih meja, ker trošijo mojo energijo v prazno, me delajo nesproščeno in takšna nikoli nočem začeti in izpeljati seanse do konca. Ženske so v mojem studiu po številčnosti že skoraj enakopravne moškim in igrala sem se z že zares lepimi in atraktivnimi damicami, ampak moja Maja je enostavno čisti nad standard. Popolna v vseh pogledih. Zaupljiva in vodljiva. Mirna na eni in vulkan na drugi strani. Pohotna in vedno potrebna. Take imam najraje.

Med prvo seanso z njo se mi je v glavo prikradla misel, ki sem jo že kar malce pogreÅ¡ala. Da si jo vzamem, da se poigram z njo, ker si jo zares želim. Ker bi zanjo in za njene popolne užitke uporabila Å¡e tiste najbolj skrite adute, ki že nekaj časa počivajo skriti na varnem. Ta trenutek zagotovo Å¡e pride. Kaj hitro mi je postalo jasno, da potrebuje dvojne seanse, da moÅ¡kega enostavno na seansi mora čutiti, ampak Å¡e sanjalo se mi ni, da si ženska lahko vzame tipa na tak način, pa sem videla in izkusila že vse. No, vsaj mislila sem. Iz popolnoma ubogljive subice, ki je dejansko pripravljena na moj ukaz narediti vse, se prelevi v vulkan strasti, ki v trenutku tistega, ki si domiÅ¡lja, kako si jo bo vzel, pogoltne. Celega. In ko jo spustim z verige, mi je pravzaprav vseeno, na kakÅ¡en način iztisne iz soigralca zadnjo kapljico… to je moja nagrada za njo. Ker si jo zasluži. Ker je najboljÅ¡a. In najlepÅ¡a. Ker je samo moja.

Najljubša poza

Najljubša poza

Ne vem zakaj, je potrebno moÅ¡ke prepričevati, kaj vse so glede občutkov ob obdelavi njihove luknjice zamudili. ÄŒe tega seveda Å¡e niso poizkusili. Nekatere je strah, spet drugi se to bojijo priznati. Meni je itak najbolj važno, da se mi prepustijo in mi zaupajo. Pa naj bo to prvič ali pa če to igro prakticirajo že dalj časa. Rada jih čutim in pri vseh prejÅ¡njih pozah nisem nikoli v svoji glavi uspela zgraditi nekega univerzalnega občutka, če sem jih v dani pozi dovolj odprla. V glavi sem že dolgo vedela kakÅ¡no igračo je potrebno imeti v studiu, a nikakor nismo naÅ¡li časa, sem pač zaposlena. Redko koga spustim v studio, no končno je napočil čas, ko smo se odločili uporabiti tudi klasično orodje in ne zgolj pripomočkov za dominacijo… Sergej je moja stalna stranka, točen kot Å¡vicarska ura, take imam itak najraje, pravzaprav samo take… Hitro vse montira kot želim, igrača zgleda prav sexy in zadovoljna sem… Sergej se opraviči, če mi je vzel preveč časa in začne pospravljati orodje. Naslonim se na steno in ga gledam. Takoj mu je vse jasno… “Moram pod tuÅ¡, kajne? Očitno bom prvi.” Prikimam. Nekatere stvari so tako preproste, če si ljudje zaupajo in so že uigrani. Prav zato ne delam industrijskih polurnih seans. Povabim ga v studio, ker vem, kako rad ima bič mu ga naklonim… čutim njegovo hvaležnost, ker ni zgolj poskusni zajček ampak prepozna, da mu bom podarila seanso v celoti… prideva do varnostne besede, preneham in ga odvežem. Spogledava se in samo z očmi mu nakažem, kje mu je mesto. Kot na sliki… Popolna poza, roke za glavo, noge dvignjene na ustrezno viÅ¡ino, kolena potegnjena nazaj… Spoznam, da je to tisto, kar sem si želela, da v tej pozi prodrem v tistega, ki mi je na klopi na voljo, kakor si najbolj želim. Vzela sem si ga, nič kaj nežno… kakrÅ¡na tudi znam biti, uživala sem, ker mi je bil ves čas na voljo točno tako kot sem želela. Nikamor se ni premaknil, bil je samo moj. In meni na voljo. Za svoj užitek. Kako preprosto je vse skupaj.