Obisk na domu

Obisk na domu

Vedno sem vesela povabila na dom, čeprav je z njim povezanih cela vrsta logističnih in organizacijskih podrobnosti, ki pa nam jih nekako vedno uspe rešiti. Nekateri pač cenijo intimo svojega prostora, počutijo se bolj varne in sproščene. Imela sem res težek dan, bilo je že pozno in odločila sem se… Dovolj za danes! Pa zazvoni telefon in zgodba noči se tu pravzaprav začne. Obisk na domu. Pravzaprav v hotelu, dopustnika pač. Par. Na vse, kar sem povedala in se branila seanse, sta imela argument. Pro in kontra. Kapituliram. Pogledam po studiu, kaj bom glede na želje vzela s sabo in pokličem svojo varnostno službo, ki me spremlja na terenu… Čez dvajset minut sedim v Tomaževem avtu…športnih avtomobilov ne maram, me že na parkingu vse boli, no tokrat sem vedela, da bova hitrost potrebovala…Rabac. Hotel Casa. Hitro… Pogleda me in dvigne obrvi, jasno mi je bilo, kaj hoče povedati, tega sem ob tej uri sposobna samo jaz… Zaspim, zbudim se na meji in nato šele na parkirišču pred hotelom. “Samo bolnik lahko spi ob meni v tem avtu, ” mi reče, ko prispeva. Hotel sem poznala že od prej, sedim in čakam v avtu, Tomaž preveri situacijo. Po nekaj minutah se vrne, rahel nasmeh zaznam na njegovem obrazu. “Vse ok, pojdi uživat, tole bi znalo biti zelo zanimivo.” Rada imam fante, ki ne pametujejo v prazno, dovolj mi je bila informacija, da je vse ok, ostalo vedno ocenim sama. Soba tri, takoj pri vhodu, potrkam, vrata se odprejo, vstopim… IMG_0837Aha, znalo bi biti zanimivo, takoj mi je bilo vse jasno, dva moška, par… V trenutku je bilo, kot da se poznamo že vrsto let, kramljamo o tem kaj se bomo igrali, dominanten pove, da je bil zadnje dni nemogoč, da hoče kazen, da si jo zasluži… Ampak kaj, ko je bil njegov partner poosebljena nežnost… takoj začnem razmišljati, kako naj v njem prižgem ogenj… Na postelji, kjer je dotični sedel odprem torbo z svojimi rekviziti, ki jih običajno potrebujem na seansah… čakam na tisto, kar mi vedno pove vse o željah posameznika… pogled se mu ustavi na ročaju biča, ki je štrlel iz torbe… Zadetek! Na moj ukaz sleče dominantnega, potrebnega kazni. To stori tako pozorno in nežno, da začnem razmišljati, na katerem tečaju se tega moški naučijo. Zveževa ga na postelji, uporabim stari trik iz psihiatrične bolnice… “Zdaj je tvoj, vzemi si ga. Oba veva kaj boš vzel iz torbe. Mene sploh ne potrebuješ, daj vse iz sebe.” Počasi seže v torbo, roka se ustavi na ročaju biča, gleda me v oči, samo narahlo prikimam…izvleče bič, me spet pogleda. Pokimam. Počutim se kot provokator. Vrhunski. Saj v takih primerih je to potrebno. “Zdaj si sam, opravi, glej da bo dobro.” Začudeno me pogleda, sama iz klubske mizice vzamem kozarec s pijačo in grem na balkon. Zaprem vrata za sabo. Kar bo, pa bo. Ali vse ali pa prav nič. Jasno mi je bilo, da nisem bila pripeljana tako daleč kot rabelj, ampak kot detonator… Nekaj časa je bilo vse tiho, sama pri sebi vem, da je to dober znak, preudarno… potem zaslišim zvok biča, nedolžen udarec, erotika, božanje… pa še in še… ojoj… ti moški… no predigre je bilo očitno konec, nekdo je prišel na okus, takšni so najhujši… priprem vrata in gledam… Zdaj je šlo zares, bolelo je, udarci pa so prihajali in prihajali. Razmišljam, komu moram pravzaprav ugoditi. Naj še malo uživata. Spijem pijačo do konca. Diham svež morski zrak. Mater imam dobro službo. Popolno.

Vstopim v sobo. Preprečim naslednji udarec. “Dovolj bo, zdaj se bom še sama igrala z vama, z obema.” In sem jih popeljala še na pot dvojne dominacije, brez mej in tabujev, s pridihom erotike in bizarnosti. Uživala sta, oba, pozabila sta na svoji običajni vlogi, bila sta eno… Misija Rabac opravljena, soba številka tri pa je po mojem vendarle doživela nekaj novega…