V čast mi je bilo …

V čast mi je bilo …

O dopisovanju v nedogled sem v enem izmed mojih prejšnjih blogov že pisala. Nikoli sama točno ne vem, zakaj nekatere stike ohranjam, spet druge pa prekinem, ko smatram, da ne vodijo nikamor. Tokrat pa je šlo dopisovanje v nedogled, sama nisem vedela, kaj me žene, da razlagam vedno in isto stvar do onemoglosti. Nekaj pač me je držalo pri dialogu. Ko sva z mojim sogovornikom dorekla v bistvu vse podrobnosti srečanja, je prišlo presenečenje. Poslal mi je sliko in me vprašal, če me določene stvari motijo. Nikoli ne odpiram fotografij, ki mi jih pošiljate. Zakaj sem tokrat naredila izjemo, res ne vem. Odprem sliko. Skozi glavo so mi nemudoma šinile misli, kaj mu naj napišem… v istem trenutku, še pod vtisom videnega… Ne bom med zasebnimi sporočili iskala, kaj točno sem napisala, nekaj v stilu, da si jemljem v čast, da je za seanso izbral prav mene… Na dogovorjen dan prejmem sporočilo… sem na poti… točen kot švicarska ura se javi ob dogovorjeni uri…  Pozanimam se: “A si na vozičku, potrebuješ pomoč, ti lahko povem, kje je dvigalo?” Sledi prijazen odgovor: “Ne skrbi, vse bom zmogel sam”, ti mi samo povej, “kako te naj najdem?” Našel me je in tu je moja zgodba za vas končana. Ne bom uporabljala besede invalid, ker po najini seansi ta beseda več zame ne obstaja. Je samo volja. In želja… spoznati nekaj novega. Doživeti še nedoživeto. Ko dežni naliv, kot je bil tega dne, ni ovira, ko so kilometri in zastoji na cesti brezpredmetni, ko sploh ni važno, da nimaš nog.

Dragi moj, lepo mi je bilo s tabo, nekaj novega tudi zame… življenjska energija, ki sem jo čutila ob tebi pa je bila prav neverjetna. Vedno sama pri sebi vem, da sem v seanso dala celo sebe, da sem se maximalno potrudila in zato … za mnenja mi ni mar. Tvoje mnenje pa sem čakala. Priznam. In vesela sem, ko sem prebrala napisano. Da spet prideš. Kmalu. RESPECT