Month: August 2016

Obisk na domu

Obisk na domu

Vedno sem vesela povabila na dom, čeprav je z njim povezanih cela vrsta logističnih in organizacijskih podrobnosti, ki pa nam jih nekako vedno uspe reÅ¡iti. Nekateri pač cenijo intimo svojega prostora, počutijo se bolj varne in sproščene. Imela sem res težek dan, bilo je že pozno in odločila sem se… Dovolj za danes! Pa zazvoni telefon in zgodba noči se tu pravzaprav začne. Obisk na domu. Pravzaprav v hotelu, dopustnika pač. Par. Na vse, kar sem povedala in se branila seanse, sta imela argument. Pro in kontra. Kapituliram. Pogledam po studiu, kaj bom glede na želje vzela s sabo in pokličem svojo varnostno službo, ki me spremlja na terenu… Čez dvajset minut sedim v Tomaževem avtu…Å¡portnih avtomobilov ne maram, me že na parkingu vse boli, no tokrat sem vedela, da bova hitrost potrebovala…Rabac. Hotel Casa. Hitro… Pogleda me in dvigne obrvi, jasno mi je bilo, kaj hoče povedati, tega sem ob tej uri sposobna samo jaz… Zaspim, zbudim se na meji in nato Å¡ele na parkirišču pred hotelom. “Samo bolnik lahko spi ob meni v tem avtu, ” mi reče, ko prispeva. Hotel sem poznala že od prej, sedim in čakam v avtu, Tomaž preveri situacijo. Po nekaj minutah se vrne, rahel nasmeh zaznam na njegovem obrazu. “Vse ok, pojdi uživat, tole bi znalo biti zelo zanimivo.” Rada imam fante, ki ne pametujejo v prazno, dovolj mi je bila informacija, da je vse ok, ostalo vedno ocenim sama. Soba tri, takoj pri vhodu, potrkam, vrata se odprejo, vstopim… IMG_0837Aha, znalo bi biti zanimivo, takoj mi je bilo vse jasno, dva moÅ¡ka, par… V trenutku je bilo, kot da se poznamo že vrsto let, kramljamo o tem kaj se bomo igrali, dominanten pove, da je bil zadnje dni nemogoč, da hoče kazen, da si jo zasluži… Ampak kaj, ko je bil njegov partner poosebljena nežnost… takoj začnem razmiÅ¡ljati, kako naj v njem prižgem ogenj… Na postelji, kjer je dotični sedel odprem torbo z svojimi rekviziti, ki jih običajno potrebujem na seansah… čakam na tisto, kar mi vedno pove vse o željah posameznika… pogled se mu ustavi na ročaju biča, ki je Å¡trlel iz torbe… Zadetek! Na moj ukaz sleče dominantnega, potrebnega kazni. To stori tako pozorno in nežno, da začnem razmiÅ¡ljati, na katerem tečaju se tega moÅ¡ki naučijo. Zveževa ga na postelji, uporabim stari trik iz psihiatrične bolnice… “Zdaj je tvoj, vzemi si ga. Oba veva kaj boÅ¡ vzel iz torbe. Mene sploh ne potrebujeÅ¡, daj vse iz sebe.” Počasi seže v torbo, roka se ustavi na ročaju biča, gleda me v oči, samo narahlo prikimam…izvleče bič, me spet pogleda. Pokimam. Počutim se kot provokator. Vrhunski. Saj v takih primerih je to potrebno. “Zdaj si sam, opravi, glej da bo dobro.” Začudeno me pogleda, sama iz klubske mizice vzamem kozarec s pijačo in grem na balkon. Zaprem vrata za sabo. Kar bo, pa bo. Ali vse ali pa prav nič. Jasno mi je bilo, da nisem bila pripeljana tako daleč kot rabelj, ampak kot detonator… Nekaj časa je bilo vse tiho, sama pri sebi vem, da je to dober znak, preudarno… potem zasliÅ¡im zvok biča, nedolžen udarec, erotika, božanje… pa Å¡e in Å¡e… ojoj… ti moÅ¡ki… no predigre je bilo očitno konec, nekdo je priÅ¡el na okus, takÅ¡ni so najhujÅ¡i… priprem vrata in gledam… Zdaj je Å¡lo zares, bolelo je, udarci pa so prihajali in prihajali. RazmiÅ¡ljam, komu moram pravzaprav ugoditi. Naj Å¡e malo uživata. Spijem pijačo do konca. Diham svež morski zrak. Mater imam dobro službo. Popolno.

Vstopim v sobo. Preprečim naslednji udarec. “Dovolj bo, zdaj se bom Å¡e sama igrala z vama, z obema.” In sem jih popeljala Å¡e na pot dvojne dominacije, brez mej in tabujev, s pridihom erotike in bizarnosti. Uživala sta, oba, pozabila sta na svoji običajni vlogi, bila sta eno… Misija Rabac opravljena, soba Å¡tevilka tri pa je po mojem vendarle doživela nekaj novega…

 

 

 

V čast mi je bilo …

V čast mi je bilo …

O dopisovanju v nedogled sem v enem izmed mojih prejÅ¡njih blogov že pisala. Nikoli sama točno ne vem, zakaj nekatere stike ohranjam, spet druge pa prekinem, ko smatram, da ne vodijo nikamor. Tokrat pa je Å¡lo dopisovanje v nedogled, sama nisem vedela, kaj me žene, da razlagam vedno in isto stvar do onemoglosti. Nekaj pač me je držalo pri dialogu. Ko sva z mojim sogovornikom dorekla v bistvu vse podrobnosti srečanja, je priÅ¡lo presenečenje. Poslal mi je sliko in me vpraÅ¡al, če me določene stvari motijo. Nikoli ne odpiram fotografij, ki mi jih poÅ¡iljate. Zakaj sem tokrat naredila izjemo, res ne vem. Odprem sliko. Skozi glavo so mi nemudoma Å¡inile misli, kaj mu naj napiÅ¡em… v istem trenutku, Å¡e pod vtisom videnega… Ne bom med zasebnimi sporočili iskala, kaj točno sem napisala, nekaj v stilu, da si jemljem v čast, da je za seanso izbral prav mene… Na dogovorjen dan prejmem sporočilo… sem na poti… točen kot Å¡vicarska ura se javi ob dogovorjeni uri…  Pozanimam se: “A si na vozičku, potrebujeÅ¡ pomoč, ti lahko povem, kje je dvigalo?” Sledi prijazen odgovor: “Ne skrbi, vse bom zmogel sam”, ti mi samo povej, “kako te naj najdem?” NaÅ¡el me je in tu je moja zgodba za vas končana. Ne bom uporabljala besede invalid, ker po najini seansi ta beseda več zame ne obstaja. Je samo volja. In želja… spoznati nekaj novega. Doživeti Å¡e nedoživeto. Ko dežni naliv, kot je bil tega dne, ni ovira, ko so kilometri in zastoji na cesti brezpredmetni, ko sploh ni važno, da nimaÅ¡ nog.

Dragi moj, lepo mi je bilo s tabo, nekaj novega tudi zame… življenjska energija, ki sem jo čutila ob tebi pa je bila prav neverjetna. Vedno sama pri sebi vem, da sem v seanso dala celo sebe, da sem se maximalno potrudila in zato … za mnenja mi ni mar. Tvoje mnenje pa sem čakala. Priznam. In vesela sem, ko sem prebrala napisano. Da spet prideÅ¡. Kmalu. RESPECT