Ko ne neham…


Ko ne neham…

Verjamem, da je za mnogo stvari v življenju potrebno pridobiti ustrezne informacije, da se lažje odločimo, kaj in kako bomo določene stvari počeli. Nekako pa večkrat dobivam občutek, da si veliko fantov niti ne upa k meni na seanso, da jim je že pogovor po telefonu nekakÅ¡na seansa. No, tega pač ne počnem. Najbolj so mi smeÅ¡na vpraÅ¡anja o Å¡tevilu izlivov, čeprav vemo vsi, da pri dominaciji to ni primarna stvar. Razen pri meni… seveda, rada pripeljem vsakega na takÅ¡en ali drugačen način do srečnega konca. In potem z veseljem opazujem odziv, ko skoraj nikomur ni jasno, da je lahko na dominaciji, ki nima prav nič skupnega s klasiko, doživel orgazem na tako silovit način. Na tovrstna vpraÅ¡anja po navadi odgovorim, da zaradi mene lahko vsak konča tudi osemkrat, če le lahko. Ne vem kje, sem dobila to Å¡tevilko.

Alex me je utrujal v nedogled, razdražil me je in kljub temu, da sem po telefonskem pogovoru imela občutek, kako sem opravila Å¡e eno volontersko delo na vroči liniji v prazno, me je že čez dobre pol ure presenetil s sporočilom, da potrjuje svoj termin. Presenečena! Res je priÅ¡el. Lepo sva se igrala, bil je odziven in pozitiven. Skozi seanso vedno dobim občutek komu je tovrstna igra povsem nova in kdo samo laže o dejstvu, da Å¡e nikoli ni bil na dominaciji. Sem pa ves čas zaznavala njegovo željo po orgazmu, bil je napet, kot tisti, ki jim ne dovolim končati prej kot ocenim sama. Pa dajva… Ukažem mu naj se uleže na klop. Večkrat je prav komično, kako se ob vseh pripomočkih za vezanje Å¡e vedno rada vračam k osnovam. Lepilni trak dela čudeže, ko želim biti prepričana, kako nekdo ne sme imeti niti centimeter maneverskega prostora, se vedno zatečem k njemu… Patex je zakon. Najprej povijem noge ob gležnjih, pa pod boki in čez trebuh, Å¡e roke in okrog vrtu. Sodobna nepremična in nebogljena mumija.

Klopca 006

Sedem nanj, na trebuh, udobno mi je na tej človeÅ¡ki preprogi, ki samo čaka, da se zgodi neizogibno. ÄŒeprav mu obračam hrbet, čutim, kako opazuje, kdaj se bom stegnila proti njegovemu nabreklemu kurcu in ga prijela v roko. Vem, da si je delal utvare in je pričakoval Å¡e kaj več. Pozabi. V studiu je bila popolna tiÅ¡ina, sliÅ¡ala sem kako diha. Skoraj Å¡epetaje ga vpraÅ¡am: “Kolikokrat hočeÅ¡ zares končati? Pa pazi, kaj boÅ¡ spravil iz sebe, ko začnem… ne bom nehala!” Nisem pričakovala odgovora, niti ga nisem želela sliÅ¡ati. Prvi scenarij v moji glavi je bil začeti nežno in počasi, navsezadnje je bil med samo dominacijo vzoren, ampak kaj ko se meni tam zgoraj plete marsikaj… Že po prvem prijemu sem čutila,da bo vse skupaj grdo. Zgubil je oblast nad sabo, nekaj trenutkov sem se Å¡e ukvarjala z mislijo ali sploh uspe dihati, potem je film počil. Od vsega prej je bil napaljen in pripravljen na konec že lep čas in prvič mu je priÅ¡lo po nekaj sekundah. Lepo mi je, kadar zavoljo mojega dela končajo tako hitro… samo za trenutek sem stisnila glavico in sliÅ¡ala pravzaprav sočasen izdih in ponoven vdih… hmmm, morda je pričakoval krajÅ¡i odmor… Pa ga ni dočakal, podrkala sem mu ga s tako silo in tako grobo, da sem se kasneje čudila sama sebi. Nekaj je hotel izdaviti in poskuÅ¡al povedati, medtem ko je hlastal za zrakom, sama pa sem bila v drugem filmu. “Pa imej več orgazmov, saj si prosil zanje.” Končno sem sliÅ¡ala, da prosi, naj neham in da ima dovolj. Ko nekaj začnem tudi končam, nikoli se ne pustim motiti. “Skoncentriraj se, vse je v glavi… hočem, da ti Å¡e enkrat Å¡pricne in to fejst.” Končal je kot bogovi. Priden. Igrala sem se s spermo po njegovi glavici in posluÅ¡ala dihanje, ki ga ni bilo konca. Počasi sem zlezla z njega, pogled je povedal vse. Dobro je bilo. S Å¡karjami sem prerezala lepilni trak. Namenila sem mu nasmeh in vpraÅ¡anje, ki ga vsem. “A si ok?” Za trenutek je zaprl oči in samo narahlo prikimal. “Hvala Gospodarica!” in prosil čisto potiho, “Ali lahko Å¡e malo ležim tukaj na klopi?” Prikimala sem in zapustila studio, počival je Å¡e kar nekaj časa. Saj si je zaslužil.