Okovi…


Okovi…

Ko se igram z nekom iz tedna v teden je vse skupaj sila enostavno, odnos in zaupanje rasteta iz seanso v seanso in gre pri odkrivanju novih meja samo za nadgradnjo že doživetega. Padajo skupne meje, ki jih v začetku vsi, ki se igramo tovrstne dominantne igrice zaznavamo. Res je, da sama ne poznam omejitev, veriga 376res pa je tudi, da zaznam dvom ali strah pri mojih sužnjih. Takrat se vedno spomnim, da ne vsiljujem tempa, saj to ni moj stil in način dela.

Zvezati nekoga zame še vedno pomeni fascinanten trenutek… mislim zares zvezati, mu odvzeti trenutno svobodo in v časovnih okvirih, ko igra poteka zagospodariti nad njim. Ne gre zgolj za tehnično izvedbo, kako nadeti okove, temveč za spoznanje, da se ti nekdo popolnoma preda in podredi. Gre za zaupanje in hkrati odgovornost, ki mi je dana. Ko nekoga, ki me obišče prvič, zvežem, vedno skušam vzpostaviti pristen kontakt, ki obema pove, kaj se pravzaprav dogaja. Sama razberem… “upam, da me na koncu zares tudi odvežeš…”.
Kaj razberejo iz mojega pogleda, res ne vem…, glede na to, da pa mi vsi dovolijo voditi igro tudi, ko so zgolj in samo statisti, si mislim… Zaupanje…